Veter in senčila

Nekega lepega in sončnega dne sem sedela na balkonu in uživala v prijetni senci domačega senčila. Seveda na balkonu ni drevesa, ki bi nudilo naravno senco, imamo pa lepo, veliko, belo tendo, ki nudi prijetno senco. 

Raztegnila sem si udoben ležalnik, z mehko podlogo. Na mizico poleg sem si postavila vrč z vodo, v katero sem namočila lističe mete, ki jem jo nabrala pri babici in veliko ledenih kock, ki so vodo ohranjale hladno. Ko sem tako ležala na ležalniku in uživala v prijetni senci, sem pomislila, kako pomembna so senčila in kako nam včasih olajšajo življenje.

Kar naenkrat pa je sonce prekril oblak, začel je pihati veter, ki je pihal čedalje močneje. Vsega lepega je bilo kar na enkrat konec. Hitro sem pospravila ležalnik, blazino pospravila na varno, kozarec in vrč z vodo pa odnesla v stanovanje. Saj sem vedela, da ta grd črn oblak ne prinaša nič dobrega. Tenda je bila močno pričvrščena vendar jo je kljub temu močno premetavalo. Gledala sem senčila na sosedovih balkonih, ki jih niso pospravili in razmišljala ali bodo preživela ta močan veter.

Senčila, ki niso bila močno pričvrščena in so bila tega tipa, da se zarolajo in pospravijo pod streho, so se v tem hudem vetru in dežju s točo poškodovala. Nekatera senčila so se utrgala in so visela z balkonov, tista malo boljše kakovosti oziroma malo močnejša so se lažje poškodovala, vendar so vsa senčila potrebovala kasnejša popravila.

Naše senčilo je bilo bolj trpežno in ni imelo teh plastičnih elementov, ki bi se lahko polomili, zato večje škode ni bilo. Mi je bilo pa žal, da se je moj miren popoldanski počitek v udobju domačega senčila tako hitro končal. Pa vendar vem, da bo kmalu posijalo sonce in da bom že kmalu lahko spet uživala v vsem udobju domače sence. 

…