Jutranja kava in delo pred službo

Že nekaj časa opažam, da mi primanjkuje časa zase in da naredim stvari v miru. Ko sem začela premišljevati, kje bi našla ta potrebni čas, sem se odločila, da se bom zjutraj prebujala prej. Kako mi bo to uspelo nisem vedela, želja pa je bila dovolj močna, ker sem zadnje čase bila preveč nervozna, ker nisem imela dovolj časa za vse.

Tako sem se odločila, da si bom naredila jutranji ritual. Prebujala se bom dve uri prej, jutro mi bo polepšala jutranja kava in potem bom v miru naredila vse potrebno. Plan je bil še kako dober, samo izpeljati sem ga morala. Zavedala sem se tudi, da bodo prvi dnevi zgodnjega prebujanja najtežji, potem pa bo vedno lažje.

Tako sem se prvi dan prebudila zelo težko. Ko je bila na štedilniku kava, sem se že boljše počutila. Tako sem v tišini in miru odšla v kopalnico, se ta čas, ko se je kuhala kava umila in oblekla. Potem pa je sledila kava. Sicer se je videlo, da se nisem vajena prebujati tako zgodaj, vednar pa mi je vseeno bilo všeč, ko sem lahko v tišini pila kavo in me nihče ni preganjal in motil. Kasneje sem naredila vse še vse potrebno. Ko sem prvi dan videla, kako lepo mi je bilo, ko sem imela ob 7 uri že vse narejeno in sem odšla v službo, hiša pa je bila pospravljena, sem se odločila, da se bom prebula vsak dan tako zgodaj. 

Prav všeč mi je postala jutranja kava tako zgodaj in v tišini. Ta občutek, ko se mi nikamor ni mudilo in sem lahko počasi srkala kavico. Danes imam še vedno ta ritual, še vedno se nasmejim in sem srečna, ko je na mizi jutranja kava in posvetim ta čas samo sebi. Malo je bilo potrebno, ampak sedaj sem čez dan mirna in dobre volje.