Ko šola vožnje z leti postane rutina

Velikokrat se na cesti srečujem z ljudmi za volanom, ki dajejo občutek, kot da za njih šola vožnje ni pomembna, s prirejenimi pravili, raznimi manevri na cesti, ki so nemalokrat lahko tudi nevarni za ostale udeležence v prometu.

Vsakemu izmed nas je šola vožnje bila edinstvena izkušnja, v praksi pa z leti pozabimo na osnovna pravila, o katerih nas je poučila šola vožnje in vsa pisana pravila vezana na njo. V življenju sem obziren do starejših judi, ki niso tako pogosto udeleženi v prometu. V današnjem času je na cestah vedno več vozil, neizogibne gneče, semaforizirana križišča, kjer prihaja do nemalo zastojev. Opazujem ljudi v vozilih, ki so videti nestrpni, ko nekdo mogoče ni toliko vešč, vsi nekam hitijo in vsak manjši zastoj povzroča stresne situacije.

Zase, ki povprečno preživim povprečno uro dneva v vozilu in na cestah, je vse to postalo neizogibna rutina, zaradi katere, kljub situacijam ostajam miren. Opazujem predvsem starejše ljudi za volanom, velikokrat ne vedo kam zaviti, kdaj zapustiti križišče, ker so preprosto že malo iz prakse. Ampak jim tega ne gre zameriti, saj ob vsej tej kovini na cestah, je potrebna res velika mera pozornosti da pridemo na cilj.

Smotrno bi bilo, da bi se na vsakih nekaj let uveljavila šola vožnje za starejše, da se jim ponovno predstavijo pravila, ki so se z leti malo spremenila in o katerih so bili poučeni dvajset ali več let nazaj. Vem da bi mnogi temu nasprotovali, bi se pa s tem izognili morebitnemu čakanju in zastojem. Tako bi osvežili pravila, vrnila bi se jima samozavest za volanom, obenem bi bilo lažje za ostale udeležence v prometu, da bi na cilj prispeli brez zastojev, v katerih se občasno znajdemo ravno zaradi omenjenega. 

Najpomembnejše pri vsem pa je, da v vsakem primeru ohranimo mirno kri, smo strpni do vseh, katerim je šola vožnje še nekje v spominu, a že toliko daleč, ne uspejo poponoma slediti tempu in hitrosti tega sodobnega motoriziranega sveta.…